CIVILNA KAZEN ZA KRŠITEV AVTORSKIH PRAVIC
AVTORSKO PRAVO, PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
V svetu vse hitreje razvijajočega se digitalnega okolja in javnega »deljenja« ter množične uporabe avtorskih del, se zdijo debate o zlorabah avtorskih pravic vse bolj aktualne, zaščita le-teh pa sizifovo delo par excellence. Slovenski pravni red se skuša protipravnim posegom v ustavno zavarovane avtorske pravice avtorjev zoperstaviti tudi z institutom civilne kazni za kršitev avtorskih pravic.
Ob odškodnini oziroma nadomestilu, ki ga mora kršitelj plačati avtorju v primeru zlorabe njegove avtorske pravice in globi, ki jo lahko kršitelju izreče inšpekcijski organ, slovenska zakonodaja predvideva tudi civilno kazen, ki jo mora kršitelj plačati avtorju v primeru kršitve avtorskih pravic, do katere je prišlo namenoma ali iz hude malomarnosti.
Ustava Republike Slovenije v 60. členu zagotavlja varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Avtorska pravica je, kot to določa 15. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) [1] enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja).
Kdor naklepno ali iz velike malomarnost krši avtorsko pravico, lahko računa, da bo moral plačati avtorju trikratni honorar
08.12.2024
Kršitve avtorskih pravic po veljavni zakonodaji predstavljajo prekrške, za katere so predvidene visoke denarne sankcije oziroma globe, hkrati pa lahko izpolnjujejo tudi zakonske znake kaznivih dejanj. Kazenski zakonik Republike Slovenije [2] v 147. členu (kršitev moralnih avtorskih pravic) določa, da se z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta kaznuje kdor s svojim imenom ali imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tujo avtorsko delo ali njegov del ali dovoli to storiti. Kdor skazi, okrni ali kako drugače neupravičeno poseže v tuje avtorsko delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev (2. odst. 147. člena ZASP). Kdor neupravičeno uporabi eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se, kot to določa 148. člen KZ-1 (kršitev materialnih avtorskih pravic), kaznuje z zaporom do treh let.
Kršilec izključnih avtorskih pravic je, v skladu z 2. odstavkom 168. člena ZASP, upravičencu v prvi vrsti dolžan plačati odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Odškodnina torej predstavlja spolnitveni (poplačilni) zahtevek avtorja, kot bi veljal, če ne bi bilo kršitve; tj. avtorski honorar ali nadomestilo.
Če je bila kršitev avtorskih pravic namerna ali iz hude malomarnosti lahko upravičenec, v skladu s 3. odstavkom 168. člena ZASP, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Gre za zakonsko predvideno civilno kazen katere namen je dvojen (kaznovalni in odškodninski): prvič naj prepreči kršitve, torej preventivno vpliva na disciplino oziroma na spoštovanje avtorskih pravic, saj bo sicer kršilec kaznovan s povečanim plačilom; drugič pa zavaruje odškodnino in olajšuje njen izračun. Kdor naklepno ali iz velike malomarnosti krši avtorsko pravico, lahko računa, da bo moral plačati avtorju trikratni honorar.
Civilno kazen za zlorabo avtorskih pravic zakon predvideva zaradi posebne narave avtorskopravnih kršitev, ki so pogosto take, da je z običajnimi sankcijami težko ali nemogoče doseči kaznovalni in odškodninski učinek. Dr. Trampuž v zvezi z neprimernostjo običajnih odškodninskih sankcij poudarja, da ostanejo avtorju v primeru kršitev avtorskih pravic predvsem odškodninski zahtevki, ki po dolgotrajnem dokazovanju in upoštevajoč načelo popolnosti odškodnine obsegajo le toliko, kolikor bi kršitelj tako ali tako plačal, če bi se že inicialno obrnil na imetnika pravic in se z njim pogodil za prenos ustrezne pravice. S tega vidika bi se torej »piratstvo« na avtorskem področju izplačalo, saj kršilec ne nosi tveganja.[3] Povedano drugače, v kolikor bi bil kršitelj avtorskih pravic v primeru zlorabe le teh avtorju poravnati zgolj običajni honorar, bi bil s tem pravzaprav privilegiran napram tistim, ki avtorska dela uporabljajo zakonito, zloraba pravic pa zanj ne bi imel nikakršnih posledic (honorar bi moral namreč tako ali tako plačati). Avtorji bi v tem primeru dejansko izgubili pravico svobodno odločati o tem komu in pod katerimi pogoji bodo prenesli svoje avtorske pravice.
Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni po avtorskem pravu in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (4. odstavek 168. člena ZASP). Sodišče ima pri odmeri višine civilne kazni po avtorskem pravu relativno široko polje presoje, pri čemer pa mora upoštevati zgoraj navedene zakonsko določene kriterije. V skladu s sodno prakso, sodišča običajno upoštevajo vse obteževalne in olajševalne okoliščine kršitve avtorskih pravic, razloge in namene kršenja, obnašanje kršitelja, morebitno prizadevanje odpraviti posledice zlorabe, vpliv, ki ga bo imela kazen na preprečevanje podobnih zlorab avtorskih pravic v prihodnje itd.. Prav tako se pri odmeri civilne kazni upošteva tudi višina običajnega honorarja ali nadomestila.
V primeru namerne kršitve avtorskih pravic ali kršitve le-teh iz hude malomarnosti lahko kršitelj pričakuje, da bo moral plačati (do) trikratni znesek nadomestila, ki bi ga moral plačati v primeru zakonit uporabe in (v primeru naznanitve dejanja prekrškovnim organom) poravnati zakonsko predpisano globo. V določenih primerih se lahko zoper kršitelja začne tudi kazenski postopek, za kazniva dejanja, za katera je predvidena tudi kazenska sankcija zapora.