DELO “PREKO” STATUSA S.P. IN EKONOMSKO ODVISNE OSEBE

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) [1] v 13. členu določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodbi civilnega prava, v kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja. Elemente delovnega razmerja opredeljuje 4. člen ZDR-1, ki pravi, da je delovno razmerje - razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Če ima konkretno opravljanje dela zgoraj izpostavljene elemente (vključitev v organiziran delavni proces delodajalca, osebno in nepretrgano opravljanje dela, pod navodili in nadzorom delodajalca) je potrebno skleniti pogodbo o zaposlitvi.

Pri vprašanju ali so podani zgoraj izpostavljeni elementi delovnega razmerja je običajno pomembno:

- ali gre za opravljanje iste dejavnosti,

- ali mora delo opraviti osebno in ali se opravlja nepretrgoma,

- ali se delo opravlja v prostorih delodajalca,

- ali se delo opravlja v delovnem času, ki velja za ostale zaposlene in 8 ur dnevno,

- ali mora odsotnost z dela usklajevati z delodajalcem,

- ali se delo opravlja po navodilih in po nadzorom odgovorne osebe delodajalca.

Razmerje v katerem samostojni podjetnik posameznik z gospodarsko družbo »poslovno sodeluje«, pri čemer so pri tem sodelovanju podani elementi delovnega razmerja poleg ZDR-1 prepoveduje tudi Zakon o preprečevanju dela na črno [2], pri čemer za nadzor nad tovrstnimi protipravnimi ravnanji, tj. prekrški, skrbi Inšpektorat za delo. Pristojni inšpektorat lahko zahteva prekinitev dela, dokler se ne sklene delovno razmerje (npr. rok 3 dni za sklenitev pogodbe o zaposlitvi) in izreče tudi globo (običajno v primeru neupoštevanja navodil), ki je določena v razponu od 3.000,00 do 20.000,00 EUR.

Od zgoraj opisanih okoliščin pa je potrebno razločiti tiste primere poslovnih sodelovanj med gospodarskimi družbami in samozaposlenimi, pri katerih elementi delovnega razmerja sicer niso podani, vseeno pa je zaposleni od gospodarske družbe, s katero sodeluje povsem ekonomsko odvisen. Tudi v tem primeru slovenski pravni red samozaposlenim, zaradi njihove ekonomske odvisnosti, nudi določeno raven zaščite, pri čemer pa je predvidena zaščita oseb v ekonomski odvisnosti, zaradi pomanjkanja ustreznih sankcij, na izvedbeni ravni še precej neučinkovita.

Gre za položaj t.i. ekonomsko odvisnih oseb, ki ga ZDR-1 opredeljuje v 213 členu, ki določa, da je ekonomsko odvisna oseba samozaposlena oseba, ki na podlagi civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti, pri čemer najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika in sama ne zaposluje delavcev. Bistvena razlika od zgoraj navedenega položaja v katerem obstajajo elementi delovnega razmerja, naj bi bila samostojnost samozaposlene osebe, ki naj ne bi bila vključena v organiziran delovni proces delodajalca.

V kolikor torej ni elementov delovnega razmerja, delo »prek s.p.-ja«, ne glede na število naročnikov, ni sporno, pri čemer pa lahko samozaposleni, ki ne zaposluje delavcev in najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika, pridobi status ekonomsko odvisne osebe. Status ekonomsko odvisne osebe  samozaposleni uredi tako, da o tem obvesti naročnika (gospodarsko družbo) ob zaključku koledarskega leta in predloži ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče presoditi, da gre za ekonomsko odvisnost.

Posledično se v skladu z 214. členom ZDR-1 za to osebo (ne glede na to, da ni v delovnem razmerju) uporabljajo določbe ZDR-1 glede:

- prepovedi diskriminacije,

- zagotavljanju minimalnih odpovednih rokov,

- prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih pogodbenih razlogov,

- zagotavljanju plačila za pogodbeno dogovorjeno delo kot je primerljivo za vrsto obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevajo kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika ter obveznosti plačila davkov in prispevkov,

- uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

V času gospodarskih pritiskov in iskanja stroškovne učinkovitosti je razumljivo, da podjetja iščejo bolj prilagodljive oblike sodelovanja. Vendar pa morajo pri tem upoštevati jasne meje, ki jih postavlja zakonodaja.

Prikrita delovna razmerja niso le pravno sporna, temveč prinašajo resna tveganja za obe strani – podjetju grozijo sankcije in obveznosti iz preteklih obdobij, samozaposleni pa pogosto ostajajo brez osnovne socialne in pravne varnosti. Tam, kjer elementi delovnega razmerja niso prisotni, a obstaja ekonomska odvisnost, zakon predvideva (zaenkrat precej neučinkovito) zaščito preko instituta ekonomsko odvisne osebe. Ključno je, da tako podjetja kot samozaposleni svoje razmerje jasno in zakonito opredelijo – tako zaradi pravne varnosti kot tudi zaradi dolgoročne vzdržnosti sodelovanja.