IZJAVA OSUMLJENCA POLICIJI BREZ PRISOTNOSTI ODVETNIKA

Uvodoma je potrebno položaj, ko osumljeni poda izjavo brez prisotnosti odvetnika jasno razmejiti položaja, ko osumljenec pred podajo izjave sploh ne prejme ustreznega pravnega pouka. Če policija osumljencu, za katerega sumi, da je storilec kaznivega dejanja, v nasprotju s četrtim odstavkom 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) [1], ne poda ustreznega pravnega pouka in ga ne seznani s pravicami, ki jih kot osumljeni ima (npr. pravica do molka, pravica do zagovornika itd.), nastopi strogo pravilo o izločitvi dokazov. Takšen uradni zaznamek se mora fizično izločiti iz sodnega spisa, sodišče pa nanj ne sme opreti nobene odločitve.

Drugačen pa je pravni položaj, kadar policija osumljencu poda pravni pouk, ta pa se pravici do odvetnika v tistem trenutku prostovoljno odpove in poda izjavo. Takšen uradni zaznamek se iz spisa ne izloči. ZKP in ustaljena sodna praksa določata, da uradni zaznamek o izjavi osumljenca ni dokaz v formalnem smislu. Sodišče na takšen zaznamek ne more neposredno opreti odločitve o tem, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne. Uradni zaznamek je zgolj tako imenovani "pomožni" oziroma "spoznavni" dokaz – policiji služi kot usmeritev za iskanje in zbiranje pravih, procesno veljavnih dokazov (npr. iskanje orožja, prič, videoposnetkov).

Res je, da takšna izjava torej ni dokaz v formalnem smislu in sodba ne sme temeljiti izključno na njej (ne more biti neposredni dokaz o krivdi), a ima kot t. i. spoznavni dokaz še vedno veliko procesno vrednost. Vrhovno sodišče RS je z dvema nedavnima odločbama ostro začrtalo, kako se takšne izjave smejo zakonito uporabiti.

V zadevi XI Ips 62691/2025 [2], ki se nanaša na odločanje o priporu oziroma odvzemu prostosti, je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da prepoved uporabe uradnih zaznamkov kot samostojnih dokazov velja izključno za ugotavljanje obdolženčeve krivde na glavni obravnavi. Ne velja pa za odločanje o obstoju utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev ali podaljšanje pripora. Sodišče pri odrejanju pripora ne izvaja proste presoje dokazov na način, kot to stori pri izreku sodbe, temveč zgolj preverja verjetnost storitve kaznivega dejanja. Zato se pri odločanju o podaljšanju pripora lahko zakonito opre tudi na uradne zaznamke o izjavah osumljenca ali prič, zbranih s strani policije, četudi te osebe kasneje v postopku izjave spremenijo.

V zadevi I Ips 37839/2024 [3] pa je obramba izpodbijala obsodilno sodbo, ker se je sodišče pri oceni dokazov oprlo na razliko med obsojenkino izjavo, dano policiji (brez odvetnika), in njenim kasnejšim zagovorom na sodišču. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo in pojasnilo, da sodišče obsojenke sicer ni obsodilo na podlagi policijske izjave, je pa to izjavo smelo in moralo uporabiti za presojo verodostojnosti njenega zagovora. Če se osumljenčeva zgodba, podana policistom ob prejetju pravnega pouka, bistveno razlikuje od tiste, ki jo kasneje predstavi sodišču, bo sodišče uradni zaznamek legitimno uporabilo kot argument, da obdolženčevemu zagovoru preprosto ne verjame.

Izpostavljeni argumentaciji Vrhovnega sodišča RS v strokovni javnosti ni naletela zgolj na odobravanje, pač pa pri nekaterih pravnih strokovnjakih vzbuja tudi pomisleke ali celo zaskrbljenost. V praksi je namreč meja med tem, kdaj se izjava uporabi zgolj za "presojo verodostojnosti" in kdaj postane prikrit temelj za ugotavljanje krivde, izjemno tanka in pogosto zamegljena. Ko sodišče na podlagi prvotnega uradnega zaznamka v celoti zavrne obdolženčev zagovor z glavne obravnave kot lažen in neverodostojen, je s tem pravzaprav že storjen odločilen korak k obsodilni sodbi. Enako skrb vzbujajoče je lahko tudi dejstvo, da lahko izguba osebne svobode (odreditev ali podaljšanje pripora) temelji na izjavah, ki so bile dane v izjemno stresni situaciji aretacije in predvsem brez strokovne pravne pomoči.

Upoštevajoč zgoraj izpostavljeno novejšo prakso Vrhovnega sodišča RS je še toliko bolj ključnega pomena zavedanje o neizmerni pomembnosti privilegija zoper samoobtožbo oziroma pravice do molka. Slednje tako ni zgolj birokratska formalnost, ki jo policist na hitro prebere ob odvzemu prostosti ali vabilu na razgovor, pač pa temeljni ščit obdolženčeve obrambe. Zanašanje na prepričanje, da neformalna pojasnila brez zagovornika na sodišču "ne bodo štela", se namreč lahko hitro sprevrže v nepopravljivo napako.