IZROČILNA POGODBA - CEPIVO PROTI DRUŽINSKIM DEDNIM SPOROM?

Pojem izročilne pogodbe je jasno definiran v Obligacijskem zakoniku (OZ) [1] . Njegov 546. člen določa, da se z izročilno pogodbo izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje (gre za sedanje izročiteljevo premoženje, in sicer vse ali samo del) svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem. Gre torej za specifičen in strogo namensko usmerjen pravni posel med prednikom in osebami, ki sodijo v njegov prvi dedni red. S to pogodbo se izročeno premoženje dokončno izloči iz zapuščine in po izročiteljevi smrti ne more biti več predmet dednih zahtevkov. Izročilna pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Da bi izročilna pogodba dosegla svoj glavni namen – torej, da se na izročeno premoženje ne morejo uveljavljati nujni deleži –, zakon postavlja izjemno strog pogoj: z izročitvijo in razdelitvijo se morajo strinjati vsi izročevalčevi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani k dedovanju (ter praviloma tudi zakonec). To soglasje se potrdi ob overitvi pogodbe pri notarju. S podpisom vseh vpletenih je zapuščinska obravnava glede izročenega premoženja vnaprej preprečena, mir v družini pa pravno zapečaten.

V praksi se redno dogaja, da kateri izmed potomcev izročilne pogodbe ne želi podpisati, ker meni, da je prikrajšan. Če se vsi dediči ne strinjajo, pogodba po zakonu velja le kot darilna pogodba. To pomeni, da se bo izročeno premoženje po smrti obravnavalo kot darilo in se bo ob zahtevku nezadovoljnega dediča lahko upoštevalo pri ugotavljanju njegovega nujnega deleža.

Čeprav se zdi zavrnitev podpisa kot neuspeh, pa je za izročevalca to izjemno dragocena informacija. S tem, ko se eden od dedičev upre, izročevalec natančno izve, kaj lahko pričakuje po svoji smrti – pravdo in razdor. Ker to ugotovi še za časa življenja, lahko to situacijo vzame v obzir in pravočasno prilagodi svojo strategijo. Če ugotovi, da soglasja ne bo in da se obeta spor, lahko izbere druge pravne poti. Namesto neodplačne izročitve se lahko odloči za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali pogodbe o preužitku s tistim otrokom, ki dejansko skrbi zanj. Ker gre pri teh pogodbah za odplačne pravne posle, za njihovo veljavnost ne potrebuje strinjanja ostalih, nezadovoljnih dedičev.

Poleg pravne varnosti je tako največja prednost izročilne pogodbe psihološke narave. Izročevalec s tem korakom že za časa življenja odpre družinske karte. Namesto da bi napisal oporoko, jo skril v predal in s tem konflikt le zamaknil v čas po svoji smrti, ob sklenitvi izročilne pogodbe za isto mizo zbere vse svoje potomce. Tako na lastne oči vidi, kakšna so resnična pričakovanja njegovih otrok. Izogne se utvaram in zgoraj omenjenemu stavku "če bi pokojni zdaj videl...". Ker jih vidi že zdaj. Vidi, kdo je hvaležen za ponujeno, kdo se čuti prikrajšanega in kdo morda na družinsko premoženje gleda zgolj skozi prizmo pohlepa.

Vendar pa ta pravni institut prinaša izjemno pomembno posledico: lastninska pravica na nepremičninah in drugem premoženju preide na potomce že za časa izročiteljevega življenja, in ne šele po njegovi smrti (kot pri oporoki). Zato je absolutni pogoj za sklenitev takšne pogodbe, da mora bodoči zapustnik tistim, ki jim premoženje izroča, popolnoma in brezpogojno zaupati. Če trdnega medsebojnega zaupanja in spoštovanja ni, je izročilna pogodba lahko usodno tvegana, saj izročevalec formalno ostane brez lastnega premoženja, prepuščen na milost in nemilost potomcem.

Da bi se izročitelj zaščitil pred tem tveganjem in si zagotovil varno starost, pravo omogoča in močno priporoča vgradnjo varovalk neposredno v pogodbo. Ob izročitvi premoženja si lahko izročevalec (zase in za svojega zakonca) pridrži določene pravice. V izročilni pogodbi se tako najpogosteje določi pravica do dosmrtne rabe stanovanja ali stvarni užitek na nepremičnini, prav tako pa se lahko potomci zavežejo, da bodo izročitelju nudili dosmrtno preživljanje, nego v primeru bolezni, pomoč pri vsakdanjih opravilih ali izplačevali mesečno rento. S tem se doseže idealno ravnovesje: potomci dobijo premoženje, prednik pa oskrbljeno in varno starost.

Izročilna pogodba tako ni samo eden izmed pravnih temeljen za prenos lastninske pravice, pač pa deluje kot ogledalo družinskih odnosov in elegantno orodje, s katerim lahko odgovoren posameznik prepreči, da bi sadovi njegovega življenjskega dela po smrti postali jabolko spora. Čeprav terja pogum za odprt in včasih neprijeten pogovor za domačo mizo, je takšno soočenje bistveno cenejše in manj boleče kot leta trajajoče pravdanje na sodišču, ko izročevalca ne bo več, da bi lahko udaril po mizi.