CIVILNO PRAVO, POGODBENO PRAVO, POTROŠNIŠKO PRAVO

KREDITI V ŠVICARSKIH FRANKIH

Uveljavljanje ničnosti kreditnih pogodb z valutnim tveganjem po spremembi sodne prakse

08.04.2024

Vprašanja kreditnih pogodb v švicarskih frankih in predvsem ravnanja poslovnih bank v zvezi s sklepanjem le-teh ter njihova morebitna neveljavnost zaradi izostanka podaje ustrezne pojasnilne dolžnosti ali nepoštenosti, že več kot desetletje burijo duhove in delijo tako pravno oziroma politično stroko kot tudi laično javnost po vsej stari celini.

Gre za kreditne pogodbe z valutnim tveganjem [1] in nižjo obrestno mero (v primerjavi s tistimi brez valutnega tveganja), ki so jih poslovne banke sklepale s kreditojemalci nekje med leti 2003 in 2008. Tečaj EUR/CHF je bil v času sklepanja teh pogodb stabilen. Po začetku svetovne finančno-gospodarske krize leta 2008 je vrednost franka v odnosu do evra naraščala, pri čemer je najbolj narasla leta 2015 zaradi interventnega ukrepanja Švicarske centralne banke. [2] Navedeno je za kreditojemalce pomenilo znatno povišanje zneska anuitet oziroma stroška vračanja kredita, zaradi česar je lahko prišlo do občutnega poslabšanja njihovega ekonomskega položaja ter nastanka hudih osebnih stisk.

Kreditojemalci so zaradi navedenega pred sodišči Republike Slovenije s tožbami množično uveljavljali neveljavnost kreditnih pogodb v švicarskih frankih zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, nepoštenosti valutnega tveganja oziroma pogodbenih pogojev, oderuštva ipd.. V teh postopkih se je skozi prakso slovenskih sodišč izoblikovalo stališče, da so bile valutne klavzule, ki predstavljajo glavni predmet kreditnih pogodb v slednjih večinoma dovolj pregledne, zaradi česar presoja poštenosti pogodbenega pogoja valutne klavzule sploh ni mogoča (po Direktivi Sveta 93/13/EGS z dne 05.04.1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah [3] je presoja takšnih pogojev mogoča zgolj v primeru nepreglednosti). Ker so bile valutne klavzule v pogodbah, ki so jih kreditojemalci podpisali, jasno in pregledno umeščene oziroma zapisane, sodišča nepoštenosti le-teh niso presojala, tožbeni zahtevki kreditojemalcev pa so bili v veliki večini zavrnjeni kot neutemeljeni.

Pomemben preskok v zvezi s presojo zahtevkov, ki utemeljujejo neveljavnost obravnavanih potrošniških kreditnih pogodb, pomeni sprememba prakse s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je upoštevajoč odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije[4]in Sodišča Evropske Unije [5] v podobnih primerih ugotovilo in poudarilo nepravilnost opisane prakse slovenskih sodišč (prelomni sta predvsem sodbi št. II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 [6]). S strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije vzpostavljena praksa v prid kreditojemalcem šteje, da je valutna klavzula v primeru opustitve pojasnilne dolžnosti s strani kreditodajalca nična, zaradi ničnosti glavnega predmeta pogodbe pa je posledično nična tudi celotna kreditna pogodba.

Za preglednost po stališču Vrhovnega sodišča RS ne zadošča zgolj opozorilo, da se v primeru spremembe valutnega tečaja lahko spremenijo tudi obroki kredita, pač pa mora kreditodajalec kot finančni strokovnjak potrošnika seznaniti z vsemi informacijami, ki bi lahko vplivale na izvajanje pogodbe in ki bi jih glede na njegovo profesionalno skrbnost lahko imel ob sklenitvi pogodbe. Potrošnika mora izrecno seznaniti s tem, da je sprememba valutnega tečaja in s tem sprememba obrokov kredita lahko tudi znatna in lahko občutno vpliva na njegov ekonomski položaj, pri čemer v zvezi s spremembami valutnega tečaja potrošnik prevzema neomejeno tveganje.

Kreditne pogodbe z valutno klavzulo zaradi le-te same po sebi niso nepoštene, v kolikor pa se potrošnika z zgoraj navedenimi informacijami ne seznani, gre po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za nedobroverno dejanje, posledica katerega sta nepoštenost in ničnost pogodbenega pogoja, ki predstavlja glavni predmet pogodbe in s tem ničnost kreditne pogodbe. [7]

Izpostavljena novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS za kreditojemalce oziroma potrošnike pomeni priložnost za sodno uveljavljanje zahtevkov za ugotovitev ničnosti obravnavanih kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami in t.i. kondikcijskih (vrnitvenih) zahtevkov v zvezi s temi pogodbami ter prenehanje zastavnih pravic oziroma hipotek, s katerimi je bila njihova obveznost po kreditnih pogodbah zavarovana. Hkrati lahko z začasno odredbo potrošniki, katerih obveznost plačila anuitet po spornih kreditnih pogodb še traja, uveljavljajo zadržanje te obveznosti do trenutka pravnomočnega izida začetega sodnega postopka.

[1] Valutno tveganje je tveganje, da se bo kupna moč valute, v kateri je sklenjen posel, spremenila, kar bo vplivalo na terjatve in obveznosti, s tem pa tudi na podlobno uspešnost prodajalca oziroma kupca.

[2] dr. Damjan Možina; Kreditne pogodbe v švicarskih frankih, GV založba, Ljubljana 2018;

[3] Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, UL L 95, 21.4.1993, p.29-34;

[4] Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-14/21-30 z dne 13.01.2022;

[5] Glej npr. odločitve Sodišča Evropske Unije v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 in C-609/19 (zadeva Paribas);

[6] Sodba Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 18/2022 z dne 21.12.2022 in sodba Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023;

[7] dr. Damjan Možina; Nov pristop Vrhovnega sodišča RS k nepoštenosti splošnih pogojev poslovanja v potrošniških kreditnih pogodbah: korak v pravo smer?, Podjetje in delo, 2/2024/L, GV založba, april 2024;