LASTNIŠKA STAVBNA PRAVICA
STVARNO PRAVO, CIVILNO PRAVO
Stavbna pravica je izjema od enega izmed najpomembnejših temeljnih načel trenutno veljavnega stvarnopravnega reda: načela povezanosti zemljiška in objekta (superficies solo cedit). V skladu z navedenim načelom je vse kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine. Navedeno pa ne velja v primeru stavbne pravice, saj slednja predvideva pravico imetu v lasti stavbo, ne glede na lastništvo nepremičnine na kateri stavba leži.
Ali je mogoče lastništvo na stavbi in nepremičnini na kateri le-ta leži pravno razdeliti tudi v primeru istega lastnika? Gre za tako imenovano lastniško stavbno pravico, tj. stavbno pravico, katere imetnik je sam lastnik obremenjene nepremičnine oziroma zemljišča.
Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) v 256. členu[1] stavbno pravico opredeljuje kot pravico imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. Pri stavbni pravici gre torej za posebno omejeno stvarno pravico na tuji stvari.[2] Po drugem odstavku 256. člena SPZ je lahko stavbna pravica ustanovljena za določen ali nedoločen čas.
Ali je stavbna pravica na lastni stvari mogoča oziroma pravno dopustna?
08.01.2025
Stavbna pravica se lahko ustanovi za že stoječo zgradbo, lahko pa imetnik zgradbo zgradi sam oz. si jo da zgraditi. Pojem zgradbe je treba interpretirati široko, saj se nanaša tudi na druge objekte. Za veljavnost pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice ni nujno, da bi bila odplačna, če pa se stranki dogovorita za odplačnost, lahko nadomestilo določita v enkratnem znesku, lahko pa se dogovorita za nadomestilo, ki se plačuje periodično v celotnem trajanju stavbne pravice.
Lastniška stavbna pravica je, po črki zakona (SPZ), ki stavbno pravico jasno in nedvoumno definira kot pravico imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino, pojmovno nemogoča. Kljub navedenemu pa so nekatera mnenja pravne teorije možnosti lastniške stavbne pravice naklonjena.
Vlahek tako v komentarju SPZ-ja jasno zapiše, da se lahko stavbna pravica nanaša tudi na lastno zemljišče, saj kljub dejstvu, da ima lastnik že brez stavbne pravice vse pravice in upravičenja, ki bi jih imel kot imetnik stavbne pravice, lahko pride do situacij, ko bo stavbna pravica na lastni nepremičnini smotrna. Kot primer navedenega izpostavlja prav situacijo, podobno obravnavani, ko lastnik zemljišča sam na svojem zemljišču zgradi zgradbo in stavbno pravico v zvezi s to zgradbo, na podlagi 258. člena, razdeli na idealne deleže stavbne pravice ter jih odsvoji naprej.[3] Prav tako možnost oblikovanja lastniške stavbne pravice omeni Vrenčur.[4]
V nasprotju z navedenimi mnenji je Višje sodišča v Kopru v sklepu z opr. št. CDn 376/2012 z dne 9.10.2012 v obrazložitvi sklepa zavzelo diametralno nasprotno stališče in v jedru sklepa navedlo: »Iz zakonskega besedila 256. člena SPZ, ki določa, da je stavbna pravica, pravica imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali pod tujo nepremičnino, je mogoče neposredno in jasno razbrati, v čem je pravno pravilo in njegov pomen, torej da je stavbno pravico mogoče ustanoviti na tuji in ne na lastni nepremičnini.«
Višje sodišče se je v citirani odločbi torej postavilo na stališče, da glede na jasno določnost besedila zakona in njegovo jezikovno razlago, stavbne pravice na lastnih nepremičninah ni mogoče ustanoviti.
Opisano nasprotje med mnenji pravnih teoretikov ter zakonskim besedilom, po katerem je dolžno presojati konkretne primere, sodišče daje prostor za določeno mero nepredvidljivosti, pri čemer velja posebej poudariti, da so sodišča dolžna soditi po zakonih in ustavi. Upoštevajoč navedeno, se zdi, da trenutno veljavno slovensko stvarno pravo, ustanovitve stavbne pravice na lastni nepremičnini ne dopušča.
[1] Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20;
[2] Vlahek A.; Stvarnopravni zakonik s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1015;
[3] Vlahek A.; Stvarnopravni zakonik s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1022;
[4] Vrenčur R.; Preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino; 5. Dnevi stvarnega in zemljiškega prava; GV Založba, Ljubljana 2013, str. 32;