NEDOPUSTNOST IZVRŠBE NA PREDMET FINANČNEGA LEASINGA

Ko upnik v izvršilnem postopku poseže po premoženju, ki dejansko ni dolžnikovo, mora resnični lastnik (v našem primeru leasingodajalec) ustrezno in pravočasno zaščititi svojo lastnino. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) [2] v 64. členu določa, da lahko tretji, ki ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje (npr. lastninsko pravico), vloži ugovor in zahteva, da se izvršba na ta predmet izreče za nedopustno. Če upnik ugovoru nasprotuje, mora tretji vložiti izločitveno tožbo.

V praksi se je pri leasing pogodbah pogosto zapletlo zaradi določbe 520. člena Obligacijskega zakonika (OZ) [3]. Ta člen namreč pri prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice (kjer prodajalec ostane lastnik do celotnega plačila) določa strog obličnostni pogoj: da bi ta pridržek učinkoval proti kupčevim izvršilnim upnikom, mora biti kupčev podpis na pogodbi notarsko overjen še pred rubežem ali kupčevim stečajem. Ker pri množičnem sklepanju leasing pogodb te notarske overitve praviloma ni, so nižja sodišča leasingodajalcem pogosto odrekala lastninsko pravico in dovoljevala prodajo leasing vozil za poplačilo dolgov leasingojemalca.

Sodišči prve in druge stopnje sta v obravnavani zadevi sprva zavzeli stališče, da pogodba o finančnem leasingu z opcijo odkupa vsebuje tako močne elemente prodajne pogodbe, da jo je treba v celoti podrediti pravilom prodaje s pridržkom lastninske pravice. Posledično sta odločili, da zaradi manjkajoče notarske overitve lastninski pridržek leasing hiše ne učinkuje proti upniku, rubež vozila pa je dopusten.

Vrhovno sodišče je takšni poenostavitvi nasprotovalo in poudarilo, da je pogodba o leasingu mešana (inominatna) pogodba. Čeprav vsebuje elemente prodaje in najema, je ne moremo enostavno stlačiti v kalup določb OZ o prodaji s pridržkom lastninske pravice.

Vrhovno sodišče je svojo odločitev, ki strogo ščiti lastninsko pravico leasingodajalcev, utemeljilo z naslednjimi argumenti:

• različen namen pogodbe: Pri prodaji s pridržkom lastninske pravice je temeljni cilj prenos lastništva. Pri finančnem leasingu pa sta v ospredju uporaba predmeta leasinga in varna finančna naložba leasingodajalca.

• restriktivna razlaga izjem: Zahteva po notarski overitvi iz 520. člena OZ je stroga izjema od splošnega pravila, da upniki ne smejo posegati po tujem premoženju. Pravne izjeme pa je treba vselej razlagati ozko.

• ustavno varstvo lastnine: Raztegovanje obveznosti notarske overitve na leasing pogodbe bi pomenilo nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine, ki jo varuje 33. člen Ustave RS [4]. Leasingodajalec bi zaradi tuje izvršbe izgubil tako lastninsko pravico na vozilu kot tudi edino zavarovanje za poplačilo svoje terjatve.

S to odločitvijo je sodna praksa dokončno začrtala mejo: čeprav podpis na pogodbi o finančnem leasingu ni notarsko overjen, upniki leasingojemalca ne morejo zarubiti predmeta leasinga. Dokler vsi obroki niso plačani, ostaja izključni lastnik predmeta leasingodajalec.

Upnikom, ki poskušajo izterjati dolg od leasingojemalca, se zato pri tovrstnih rubežih svetuje previdnost. Rubež vozil na leasing ne bo uspešen in bo upniku povzročil le nepotrebne pravdne stroške ob soočenju z izločitveno tožbo.

Po drugi strani izpostavljena odločitev Vrhovnega sodišča RS predstavlja ključno varovalko in olajšanje za leasingodajalce, saj potrjuje, da za zaščito njihove lastninske pravice ni potrebna stroga in v poslovni praksi neuporabna notarska overitev podpisov na pogodbah. Zadeva jasno kaže, da je v izvršilnih postopkih ključnega pomena temeljito poznavanje pravne narave posameznih pogodb, saj lahko napačna kvalifikacija premoženja hitro pripelje do neuspešne izvršbe in plačevanja stroškov nasprotne strani.

Predlagateljem izvršbe, kot tudi tistim, ki se v postopku znajdejo kot tretje osebe (lastniki), se zato pred sprejemanjem odločitev o rubežu ali obrambi pred njim svetuje skrbna pravna presoja konkretnih okoliščin posamičnega primera.