NENAROČENE STORITVE OBRTNIKOV - KDAJ RAČUNA ZA “OGLED” NI TREBA PLAČATI?

Temelj vsakega pogodbenega razmerja je medsebojno soglasje volj o bistvenih elementih posla. Če obrtnik ob ponudbi za ogled potrošnika ne opozori, da je ogled plačljiv, potrošnik pa v to ne privoli, pravni posel za to storitev sploh ne nastane.

Potrošnik namreč na ogled pristane v dobri veri, da gre za brezplačen, informativen korak, ki je nujen za pripravo ponudbe. Zneski na tovrstnih računih so pogosto pavšalni (npr. 1 količina ogleda objekta = 150,00 EUR) in povsem neutemeljeni. Potrošnik se ob popolni informiranosti o ceni za takšno storitev najverjetneje sploh ne bi odločil. Ker naročilo plačljive storitve ni bilo podano, obveznost plačila ne obstaja.

Slovenski pravni red v tovrstnih položajih nudi močno zaščito šibkejši stranki. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1) [1] jasno in nedvoumno določa pravila igre pred sklenitvijo kakršnekoli pogodbe:

• Informativna dolžnost: Podjetje mora potrošniku pred sklenitvijo pogodbe na jasen in razumljiv način zagotoviti informacije o glavnih značilnostih storitev ter njeni končni ceni.

• Nična obveznost za nenaročeno: Potrošnik nima absolutno nobenih obveznosti plačila v primeru nenaročenih storitev ali dobav.

• Sankcije za podjetja: Če podjetje potrošniku predhodno ne zagotovi informacij o ceni in značilnostih storitve, stori prekršek, za katerega je predpisana visoka globa.

Zaračunavanje ogleda, meritev ali priprave ponudbe torej samo po sebi ni prepovedano. Praksa postane povsem zakonita, če izvajalec ravna transparentno in vnaprej izpolni svojo informativno dolžnost. Če obrtnik potrošnika ob prvem stiku jasno in nedvoumno obvesti (na primer pisno prek elektronske pošte, v potrjenih splošnih pogojih ali z jasnim vnaprejšnjim cenikom), da je terenski ogled z meritvami plačljiva storitev in navede njeno ceno, potrošnik pa v to izrecno privoli, med njima nastane veljaven pravni posel.

Nadzor nad izvajanjem teh določil in zaščito potrošnikov pred agresivnimi ali zavajajočimi poslovnimi praksami izvaja Tržni inšpektorat Republike Slovenije, ki lahko podjetje ob prijavi ustrezno sankcionira. Pošiljanje računov za nenaročene storitve pa ni nujno zgolj prekršek. Kadar iz okoliščin (in pretekle komunikacije) izhaja, da se izvajalec zelo dobro zaveda, da storitev ni bila naročena, pa vseeno izda račun z namenom zastraševanja in neupravičene obogatitve, gre lahko še za precej težje nezakonito dejanje.

Zavestno spravljanje potrošnika v zmoto ali izkoriščanje njegove pravne neukosti za pridobitev protipravne premoženjske koristi lahko izpolni zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Za takšno dejanje lahko kazensko odgovarjata tako pravna oseba (podjetje) kot tudi njena odgovorna fizična oseba.

Kadar potrošnik v nabiralnik prejme račun za ogled ali pripravo ponudbe, za katero ni bilo predhodnega dogovora o plačilu, je ključnega pomena, da dokumenta ne ignorira in predvsem – da ga ne plača.

Pravilno ukrepanje zahteva, da se račun pisno (priporočeno po pošti ali prek elektronske pošte) v celoti zavrne. V zavrnitvi se pojasni, da storitev ni bila naročena, da vnaprejšnjega obvestila o ceni ni bilo ter da obveznost ne obstaja. V primeru nadaljnjih pritiskov, groženj z izvršbo ali neupravičenega vztrajanja pri plačilu pa je najučinkovitejši naslednji korak prijava pristojnemu Tržnemu inšpektoratu RS oziroma posvet s pravnim strokovnjakom.