POVIŠANJE “FIKSNE” CENE V GRADBENI POGODBI
GRADBENO PRAVO, POGODBENO PRAVO, GOSPODARSKO PRAVO
V praksi gradbenih pogodb je dogovor o t. i. fiksni ali nespremenljivi ceni običajen način, s katerim naročniki skušajo zaščititi svoje finančne obveznosti pred kasnejšimi zahtevki izvajalcev. Vendar pa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 656. členu [1] jasno določa mejo, do katere takšen dogovor velja. Ko se po sklenitvi pogodbe cene bistvenih elementov, na katerih temelji dogovorjena cena, zvišajo za več kot deset odstotkov, lahko izvajalec kljub izrecnemu dogovoru o nespremenljivi ceni zahteva sorazmerno zvišanje cene.
Izpostavljeno določilo 656 člena OZ je kogentno in drugačne interpretacije ne dopušča. Kot to navaja tudi Nina Plavšak v komentarju navedenega člena, je stališče, da ima navedena določba naravo prisilnega predpisa, uveljavljeno tudi v pravni teoriji in sodni praksi.[2]
Gradbene pogodbe in fiksna cena: kdaj lahko izvajalec kljub pogodbi zahteva višje plačilo?
08.03.2025
Čeprav pogodbeni dogovor določa, da je cena za izvedbo gradbenih del fiksna, zakon izrecno določa, da izvajalec nosi tveganje za zvišanje cen le do meje desetih odstotkov. Nad to mejo se tveganje prenese na naročnika. Ključno pri tem je, da ni pomembno, ali sta stranki takšen porast cen pričakovali ob sklenitvi pogodbe – zakon ne postavlja pogoja predvidljivosti inflacije ali sprememb trga, temveč vzpostavlja objektivno, količinsko opredeljeno mejo. Gre torej za sistemsko rešitev, ki ščiti izvajalca pred nesorazmernim bremenom v času izpolnjevanja pogodbe.
V primeru še večjih odklonov – denimo pri skokovitih dvigih cen materiala, energentov ali drugih ključnih vhodov, ki imajo za posledico znatno oteženo izvedbo pogodbe – pride v poštev uporaba splošnega instituta razveze pogodbe zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, urejenega v 112. členu OZ. Ta določba omogoča stranki, ki ji je izpolnitev pogodbenih obveznosti postala bistveno otežena ali katere pogodbeni namen ni več dosegljiv, da zahteva razvezo pogodbe.
Za uspešno sklicevanje na institut iz 112. člena OZ pa morajo biti izpolnjeni strožji pogoji kot pri uveljavljanju pravice po 656. členu. Okoliščine morajo biti objektivno nepredvidljive, njihove posledice pa za stranko neobvladljive. Prav tako se mora izkazati, da pogodba, takšna kot je, zaradi spremenjenih okoliščin ne ustreza več načelom pravičnosti. V primeru, da nasprotna stranka predlaga pravično spremembo pogodbenih pogojev, se pogodba ne razveže, temveč se spremeni.
Pravila od 112. do 115. člena OZ tako nudijo širši mehanizem za prilagoditev pogodb skrajno spremenjenim gospodarskim razmeram. Ta institut je uporaben tudi v primeru gradbenih pogodb z dogovorom o fiksni ceni, kadar zgolj uveljavljanje pravice po 656. členu ne zadošča za pokritje dejanskega povečanja stroškov.
V zaključku velja poudariti, da zakonodajalec s 656. členom OZ izrecno postavlja mejo pogodbeni svobodi pri določanju cene v gradbenih pogodbah. Fiksna cena je fiksna le do trenutka, ko zunanji dejavniki presežejo zakonsko določeno mejo. V skrajnih primerih pa je mogoča tudi razveza pogodbe. Razumevanje razlike med obema institutoma – valorizacijo cene po 656. členu in razvezo zaradi spremenjenih okoliščin po 112. členu – je ključno za pravilno uveljavljanje pravic v gradbenih sporih.