PREBIVANJE DRUŽINSKEGA ČLANA PO ZAVRNJENEM AZILU

Zadeva Metock in drugi je obravnavala usodo štirih državljanov tretjih držav, ki so prispeli na Irsko in zaprosili za azil. Njihove prošnje so bile zavrnjene, vmes pa so se poročili z državljankami EU, ki so živele na Irskem. Irske oblasti so jim zavrnile izdajo dovoljenja za prebivanje (na podlagi Direktive 2004/38/ES o prostem gibanju in prebivanju), ker so v državo vstopili nezakonito oziroma "mimo pravil" – kot prosilci za azil, in ne kot redni migranti z urejenimi papirji.

SEU je takšno ravnanje držav članic spoznalo za nezakonito in v neskladju s pravom EU. Sodišče je jasno razsodilo, da pravica državljana tretje države, ki je družinski član državljana EU, do prebivanja v državi gostiteljici velja ne glede na to, kako in kdaj je vstopil v to državo. V praksi to pomeni, da npr. dejstvo, da je posameznik v Slovenijo vstopil nezakonito (npr. s prečkanjem zelene meje) z namenom iskanja mednarodne zaščite, katere postopek se je nato ustavil ali pa je bil zavrnjen, ne sme biti razlog za zavrnitev njegove naknadne prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje kot družinskemu članu. Evropsko pravo namreč preprečuje absurdno situacijo, v kateri bi morala država državljanu EU odreči pravico do skupnega življenja z zakoncem ali otrokom zgolj zato, ker je ta v preteklosti v državo prišel kot begunec oziroma prosilec za azil in pri tem prekršil imigracijska pravila. Združitev družine in prosto gibanje državljanov EU imata prednost pred nacionalnimi pravili o vstopu.

Druga pogosta ovira v tovrstnih položajih je prekluzija rokov. Zakonodaja držav članic EU (npr. slovenski Zakon o tujcih [2] ) od družinskih članov zahteva, da prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje vložijo v določenem roku – pogosto 90 dneh od vstopa v državo. Oseba, ki je bila leta v azilnem postopku, ta rok seveda zamudi. Vendar sodna praksa SEU določa, da ta rok ni absolutna ovira. Če nekdanji prosilec za azil, ki je zdaj družinski član državljana EU, zamudi rok za oddajo prošnje, mu upravna enota prošnje ne sme avtomatično zavreči kot prepozne. Ravno nasprotno: izdati mu mora potrdilo o vloženi prošnji, ki mu omogoča zakonito bivanje v državi do pravnomočne odločitve o njegovem statusu.

V namen zagotovitve spoštovanja izpostavljene praske Sodišča pri odločanju upravnih organov, je Direktorat za migracije Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije že leta 2023 vsem upravnim enotam podal uradno usmeritev za delo. V tem dokumentu jih je izrecno pozval k spoštovanju sodbe SEU v zadevi Metock in drugi pri izdaji dovoljenj za prebivanje družinskim članom državljanov EU in slovenskih državljanov.

V teh usmeritvah je ministrstvo jasno določilo:

• Upravne enote družinskemu članu (državljana EU, državljana države članice EGP ali slovenskega državljana) ne smejo zavrniti izdaje dovoljenja za prebivanje zgolj zaradi neizpolnjevanja pogoja iz pete alineje prvega odstavka 128. člena Zakona o tujcih (torej zato, ker v Republiko Slovenijo ni vstopil zakonito).

• Dodatno je direktorat navedel, da je treba v izpostavljenih primerih družinskemu članu obvezno izdati potrdilo za prebivanjeiz osmega odstavka 127. člena Zakona o tujcih tudi, če prošnja ni bila vložena v roku 90 dni od dneva vstopa družinskega člana v Republiko Slovenijo. Takšna prošnja se v obravnavanem primeru ne šteje za prepozno.

Sodišče EU sicer dopušča, da države članice kršitve nacionalnih pravil o prehajanju meje sankcionirajo. A te sankcije morajo biti strogo sorazmerne. Država lahko nekdanjega prosilca za azil zaradi nezakonitega vstopa (preden je postal družinski član državljana EU) ali zaradi zamude rokov kaznuje v prekrškovnem postopku z denarno globo. Ne sme pa mu zaradi teh administrativnih prekrškov odreči pravice do bivanja ali ga celo izgnati. Takšen ukrep bi namreč pomenil nesorazmeren in nedopusten poseg v pravico do družinskega življenja, ki ga neposredno varuje pravo Evropske unije. Pravica do prebivanja se lahko omeji izključno v primeru, če posameznik predstavlja resno grožnjo javnemu redu in varnosti ali če gre za dokazano zlorabo pravic (npr. navidezna zakonska zveza).

Sodba Metock in drugi, skupaj z usmeritvami pristojnega ministrstva jasno določa, da pretekle administrativne kršitve in nezakonit vstop v državo ne morejo biti razlog za razdiranje družin, v katerih je eden od članov državljan EU. Kljub temu pa morajo biti stranke v upravnih postopkih previdne in se ob vložitvi prošnje pravočasno, pravilno ter argumentirano sklicevati na sodno prakso Sodišča EU in relevantno veljavno zakonodajo, saj upravni organi občasno še vedno ravnajo preveč formalistično.