RAZVELJAVITEV 146. ČLENA GRADBENEGA ZAKONA

Ustavno sodišče je presodilo, da 146. člen GZ-1 občinam ni omogočal ustreznega izvrševanja njihove pristojnosti na področju upravljanja prostora. V postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja namreč ni bilo potrebno pridobiti mnenj o skladnosti objekta s prostorskimi akti in predpisi o urejanju prostora, prav tako pa se ni preverjala minimalna komunalna oskrba objekta. To je pomenilo, da je bilo mogoče legalizirati objekte ne glede na njihovo lokacijo, namensko rabo zemljišča ali morebitne varstvene režime, določene za to območje. Posledično so bile občine, z izjemo izdaje potrdila o plačanem komunalnem prispevku, praktično izključene iz procesa odločanja.

Pobudo za ustavno presojo je vložil Državni svet Republike Slovenije, ki je opozoril na pomanjkanje varovalk v 146. členu. Posebej so izpostavili, da bi bilo mogoče izdati dovoljenje za objekt daljšega obstoja celo v najbolj občutljivih ekosistemih, ne da bi se upoštevali občinski prostorski načrti.

Ustavno sodišče je pritrdilo, da sta gradbena in prostorska zakonodaja neločljivo povezani. Čeprav je vlada trdila, da je načrtovanje prostorskega razvoja kljub izpodbijanemu členu ostalo v pristojnosti občin, je Ustavno sodišče poudarilo, da zakonski ukrepi na področju graditve objektov nujno vplivajo tudi na urejanje prostora. Ugotovilo je, da v nasprotju s postopkom odločanja o zahtevi za izdajo odločbe o legalizaciji, vlagatelju zahteve za objekt daljšega obstoja ni bilo treba priložiti mnenj mnenjedajalcev niti utemeljiti skladnosti objekta s prostorskim aktom. Prav tako upravni organ ni preverjal skladnosti objekta s predpisi ali njegove umestitve na območju namenske rabe, predvidene za gradnjo.

Sodišče je tako zaključilo, da je bil občinam odvzet vpliv na odločitev o rabi prostora, kar jim je preprečilo učinkovito izvrševanje njihove izvirne pristojnosti upravljanja s prostorom in varovanje javnega interesa.

Razveljavitev 146. člena GZ-1 pomeni, da ta poenostavljena pot do legalizacije starejših objektov ni več mogoča. To je pomembna informacija za vse lastnike, ki so računali na to določbo za ureditev pravnega statusa svojih nepremičnin. Novi postopki legalizacije po tem členu niso več mogoči, vsi začeti postopki, ki so bili zadržani, pa bodo zaključeni z negativno odločitvijo. Že pravnomočno zaključeni postopki ostajajo veljavni.

Ta odločitev poudarja potrebo po celovitem in transparentnem pristopu k urejanju prostora. Zdaj bo legalizacija mogoča le po redni poti, ki vključuje preverjanje skladnosti z občinskimi prostorskimi akti in pridobivanje mnenj pristojnih organov. Ministrstvo za naravne vire in prostor bo moralo v sodelovanju z občinami in drugimi deležniki pripraviti nove zakonodajne rešitve, ki bodo naslovile nastali pravni vakuum. Pomembno je, da te rešitve zagotovijo pravno vzdržnost, preglednost in razumljivost ter bodo skladne z varstvom prostora in naravnih virov. V vmesnem času je še toliko bolj pomembna preverba pravnega statusa nepremičnin v postopku njihove prodaje.