SPREMEMBA NAMEMBNOSTI - POSEG V PRAVICO DO ZASEBNE LASTNINE?
UPRAVNO PRAVO, PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
Ustavno sodišče Republike Slovenije je nedavno v več zadevah presojalo ustavnost občinskih odlokov, s katerimi so občine, brez konkretnih pojasnil, spremenile namensko rabo zemljišč in s tem razjezile predvsem lastnike stavbnih zemljišč, ki so po spremembi namembnosti postala kmetijska ali gozdna zemljišča. Ali takšno ravnanje občine nedopustno posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije?
Pravica do zasebne lastnine in dedovanja je določena v 33. členu Ustave Republike Slovenije [1], ki določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Iz ustavne pravice do zasebne lastnine izhaja več lastninskih upravičenj, to so 1. pravica do uporabe in uživanja, 2. pravica do posesti in 3. pravica do razpolaganja s stvarjo. V skladu s 67. členom[2] Ustave RS zakon določa način pridobivanja in uživanja lastninske pravice tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Sprememba namembnosti prek občinskih odlokov, brez ustrezne strokovne podlage ustavno ni dopustna
08.02.2025
Ustavnosodna kontrola posega v lastninsko pravico se začne pri preverjanju, ali ukrep, ki se kaže kot omejitev lastnine, res pomeni poseg in ali (sploh) zasleduje katero od ustavnih funkcij lastnine opredeljenih v 67. členu Ustave Republike Slovenije. Če se ugotovi, da ne, potem gre zelo verjetno za poseg v pravico do zasebne lastnine [2]. Kadar ustavno sodišče presodi, da izpodbijana zakonska ureditev pomeni poseg v posamezno ustavno pravico, mora v nadaljevanju oceniti dopustnost takšnega posega. Najprej preizkusi ustavno dopustnost cilja. Če ureditev prestane test legitimnosti, sledi preizkus s strogim testom sorazmernosti. [3]
V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo (odločitve Ustavnega sodišča št. U-I-6/17, št. U-I-139/15, št. U-I-151/15 ter št. U-I-144/17-14) so občinski prostorski akti, ki spreminjajo namensko rabo zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva, splošni akti, ki učinkujejo na položaj lastnikov na način, da neposredno posegajo v njihove pravice ali pravni položaj, s ciljem zasledovanja javnega interesa.
Lokalna skupnost ima v primeru prostorskega načrtovanja široko polje proste presoje tako pri izbiri ukrepa za uresničitev ustavno dopustnega cilja, kot tudi pri oceni, ali so posledice ukrepa upravičene z vidika koristi zasledovanega javnega interesa, pri čemer pa ne sme biti spregledana zahteva po pravičnem ravnovesju med interesi skupnosti in interesom posameznika, varovanega s pravico do mirnega uživanja premoženja, ki jo varuje 33. člen Ustave RS [4]. Pravično ravnovesje med interesi skupnosti oziroma javno koristjo in interesom posameznika, varovanega s pravico do mirnega uživanja premoženja, kot merilo, ki se je uveljavilo v usklajeni ustavnosodni presoji, izhaja tudi iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.
Ustavno sodišče RS [5] je mnenja, da o pravičnem sorazmerju med javnim in zasebnim interesom ni mogoče presoditi, če niso znane strokovne podlage, pomembne za odločitev o spremembi namenske rabe zemljišča.
Spoštovanje načela strokovnosti (včasih določeno v 10. členu Zakonu o prostorskem načrtovanju, danes pa v 10. členu Zakonu o urejanju prostora) je posebej pomembno v primerih, ko občina spreminja obstoječo namensko rabo zemljišča iz zazidljivega v nezazidljivo, saj s tem intenzivno poseže v pričakovanja lastnika zemljišča in na novo sooblikuje upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice. Ugotovitev koristi, ki jih ukrep spremembe namembnosti zasleduje, mora temeljiti na strokovnih dognanjih o lastnostih in zmogljivosti prostora ter na strokovnih metodah prostorskega načrtovanja in kakovostnega urbanističnega, arhitekturnega in krajinskega načrtovanja. Šele poznavanje strokovnih podlag za spremembo obstoječe namenske rabe zemljišča iz zazidljivega v nezazidljivo omogoča presojo pravičnega sorazmerja med koristmi, ki jih ukrep zasleduje, in prikrajšanjem, ki ga ukrep pomeni za lastnika..
Poseg v lastninsko pravico s spremembo namembnosti brez strokovne podlage je, v skladu z navedenim, neustaven že pred uporabo t.i. testa sorazmernosti, saj brez strokovnih podlag, o pravičnem sorazmerju med javnim in zasebnim interesom ni mogoče presoditi. Kot je to ugotovilo Ustavno sodišče v odločitvi št. U-I-139/15, je izpolnjenost pogoja pravičnega ravnovesja med interesi skupnosti in interesi posameznika pri varovanju pravice do mirnega uživanja premoženja, potrebno pretehtati že pri presoji dopustnosti ukrepa.