VIŠINA ODŠKODNINE ZA NEPREMOŽENJSKO ŠKODO
Odškodnine, Civilno pravo
Kako sodišča določajo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo? Temeljni načeli in pomen sodne prakse pri odmeri pravične denarne odškodnine
08.01.2026
Ko posameznik utrpi telesne poškodbe – bodisi v prometni nesreči, pri delu ali v drugem škodnem dogodku –, se sooči s posledicami, ki močno posežejo v njegovo življenje. Za pretrpljene telesne bolečine, strah, skaženost in zmanjšanje življenjskih aktivnosti mu po zakonu pripada pravična denarna odškodnina. Ker pa teh dobrin ni mogoče preprosto ovrednotiti s tržno ceno, se v praksi pogosto pojavi vprašanje: Kako sodišče sploh določi, kakšen znesek je pravičen in primeren?
Odgovor na to kompleksno vprašanje ponuja Obligacijski zakonik (OZ) [1], v sodni praksi pa ga redno izoblikujejo predvsem pritožbena sodišča in Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Novejša in pomembna sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi z opr. št. II Ips 135/2019 [2] precej obširno in nazorno prikazuje mehanizem odmere nepremoženjske škode. Sodišča pri določanju višine tehtajo med dvema temeljnima načeloma: načelom individualizacije in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine.
Načelo individualizacije od sodišča zahteva, da se pri odmeri odškodnine poglobi v specifično situacijo posameznega oškodovanca. Pravična denarna odškodnina se določi glede na:
intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu.
nevšečnosti med zdravljenjem (število operacij, dolžina hospitalizacije, zapleti, infekcije, rehabilitacija, vezanost na tujo pomoč).
stopnjo duševnih bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (npr. nezmožnost opravljanja poklica, hobijev, otežkočeno gibanje) ali zaradi skaženosti (vidne brazgotine, šepanje).
Sodišče mora torej ugotoviti dejanske razsežnosti škode pri konkretnem posamezniku, saj ista poškodba pri dveh različnih ljudeh (npr. pri profesionalnem športniku in pisarniškem delavcu) ne pusti nujno enako hudih posledic za njuno nadaljnje življenje.
Če bi sodišča upoštevala zgolj subjektivno trpljenje oškodovanca, bi hitro prišlo do neenake obravnave in arbitrarnih, enormnih zneskov. Zato zakon in Vrhovno sodišče poudarjata še načelo objektivne pogojenosti, ki zahteva, da odškodnina upošteva pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine.
Ključno merilo tukaj postane ustaljena sodna praksa. Odškodnina mora biti primerljiva z odškodninami, ki so jih slovenska sodišča v preteklosti že prisodila v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Za lažjo in pravičnejšo primerjavo sodišča višino pogosto preračunavajo v število povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja.
V zgoraj omenjeni sodbi (II Ips 135/2019) je Vrhovno sodišče izpostavilo prav ta vidik. Čeprav je oškodovanec utrpel izjemno hude poškodbe (politravma z dolgotrajnim in zapletenim zdravljenjem), je Vrhovno sodišče znižalo odškodnino, ki jo je pred tem zvišalo pritožbeno sodišče. Ugotovilo je namreč, da zvišani zneski močno odstopajo od zneskov, ki jih sodišča dosojajo oškodovancem s primerljivo hudimi poškodbami.
Sodba Vrhovnega sodišča prinaša še eno pomembno pravilo: pri presoji, ali je odškodnina pravična, ni dovolj zgolj izolirano primerjanje postavk (npr. samo odškodnine za strah). Nujna je medsebojna primerjava enotnih (skupnih) odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode skupaj. Le tako lahko sodišče opravi pravilno razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami ter zagotovi, da ni noben oškodovanec neupravičeno privilegiran ali prikrajšan.
Določitev višine nepremoženjske škode torej ni matematična formula, temveč zahtevno pravno tehtanje. Odvetniki pri oblikovanju odškodninskih zahtevkov in tožb ne opozarjamo zgolj na obsežno zdravstveno dokumentacijo oškodovanca, temveč moramo zahtevek skrbno in argumentirano umestiti v obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča. Pretirani in nerealni zahtevki namreč v sodnih postopkih redko uspejo, kar lahko stranki prinese le nepotrebne in visoke stroške pravdnega postopka.