VARSTVO, STIKI IN PREŽIVNINA PO RAZPADU ZUNAJZAKONSKE ZVEZE

Družinsko pravo

Odsotnost formalne ureditve skrbništva otrok po prenehanju zunajzakonske skupnosti vodi v pravno negotovost glede starševstva, stikov in preživnine

08.11.2026


Ob razhodu partnerske zveze se starši mladoletnih otrok znajdejo pred vrsto osebnostnih in premoženjskih vprašanj, pri čemer se položaj poročenih in neporočenih staršev v praksi pogosto razlikuje. Medtem ko zakonca zakonsko zvezo formalno zaključita pred sodiščem, ki zakonske zveze sploh ne more razvezati, dokler niso pravnomočno urejena vsa razmerja glede skupnih mladoletnih otrok, zunajzakonska skupnost preneha že z dejanskim razhodom partnerjev.

Zaradi odsotnosti formalnega postopka ob prenehanju zunajzakonske skupnosti se v praksi nemalokrat zgodi, da neporočena starša ob razhodu glede otrok ne sprožita nobenega uradnega postopka, temveč določeno obdobje (pogosto tudi več let) živita ločeno brez kakršnihkoli formalnih pravil, dokler med njima ne pride do spora ali pa ju na zakonsko obveznost ureditve razmerij opozori pristojni center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD).

V skladu z določbami Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ) [1] so pravice in obveznosti staršev do otrok povsem izenačene ne glede na to, ali sta bila starša poročena ali sta živela v zunajzakonski skupnosti. DZ v 138., 140. in 141. členu določa, da se morata starša, ki ne živita ali ne bosta več živela skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok, o izvajanju stikov ter o preživljanju otrok v skladu z njihovimi koristmi, takšen sporazum pa mora v skladu z Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) [2] potrditi sodišče. Če starša po razhodu tega ne storita, živita v pravni praznini, v kateri formalno sploh ni določeno, komu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (ali enemu izmed staršev ali obema v obliki skupnega varstva in vzgoje), pri katerem od staršev je otrokov primarni dom ter kako si starša delita vsakodnevne obveznosti.

Odsotnost sodne ureditve varstva in vzgoje neposredno vpliva tudi na način sprejemanja odločitev o otroku in izvajanje starševske skrbi. V skladu s 151. in 152. členom DZ starševska skrb pripada obema staršema skupaj, pri čemer o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, starša vedno odločata sporazumno, medtem ko o vsakodnevnih vprašanjih samostojno odloča tisti izmed staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Kadar varstvo in vzgoja po razhodu nista formalno urejena s sodnim sklepom ali sodno poravnavo, pravno gledano nobeden od staršev nima samostojnega upravičenja za odločanje niti o tekočih vsakodnevnih zadevah, kar ob prvem nesoglasju privede do popolne blokade pri urejanju otrokovih osnovnih življenjskih potreb, vpisa v vrtec ali šolo ter prijave stalnega prebivališča.

Še večja negotovost se v odsotnosti formalnih pravil pokaže pri izvajanju stikov, saj brez pravnomočnega sodnega akta ni določeno, kdaj je otrok pri enem in kdaj pri drugem staršu ter kako otrok preživlja počitnice in praznike. Dokler se starša dobro razumeta, tovrstno dogovarjanje poteka sproti, vendar pa neformalen ustni ali zasebni pisni dogovor med staršema nima veljave izvršilnega naslova. To v praksi pomeni, da v kolikor eden izmed staršev samovoljno spremeni dogovorjeni urnik, otroka ob koncu tedna ne vrne drugemu staršu, ga brez vednosti drugega starša prevzame iz vrtca ali šole oziroma začne stike pogojevati in omejevati, drugi starš nima pravnega vzvoda za takojšnje ukrepanje.

Enaka pravna nevzdržnost velja tudi na področju preživljanja, saj 190. člen DZ izrecno določa, da starša dogovor o preživnini skleneta tako, da na sodišču predlagata izdajo sklepa o tem v nepravdnem postopku. Neporočeni starši, ki po razhodu več let delujejo brez formalno urejenih razmerij, na nujnost sodnega postopka zato najpogosteje naletijo takrat, ko med njima pride do spora glede otroka ali ko se zaradi spremembe prebivališča oziroma uveljavljanja pravic iz javnih sredstev zglasijo na CSD. Pristojni CSD staršema v takšnih primerih pojasni, da je neformalno stanje v nasprotju z določbami DZ, ter ju napoti, da varstvo in vzgojo, stike ter preživnino zakonsko uredita pred sodiščem.

Preden lahko starša sodišču predlagata, naj odloči o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju in stikih, se morata v skladu z 203. členom DZ obvezno udeležiti predhodnega svetovanja pri CSD. Namen tega svetovanja, ki se ga morata starša udeležiti osebno in brez pooblaščencev, je, da ju strokovni delavci opozorijo na varstvo koristi otroka in na pozitiven vpliv sporazumnega reševanja njunih razmerij. Zakon določa le dve izjemi od te obveznosti, in sicer, če je kateri od staršev nerazsoden ali če živi v tujini, je pogrešan oziroma neznanega prebivališča.

Po opravljenem svetovanju izda CSD o tem potrdilo ali zapisnik. V kolikor se starša o vseh vprašanjih sporazumeta sama (kar lahko storita tudi ob pomoči mediatorjev na CSD), pri pristojnem okrožnem sodišču vložita predlog za sklenitev sodne poravnave oziroma izdajo sklepa. Sodišče nato v nepravdnem postopku preveri, ali je njun dogovor v skladu s koristjo otroka, in ob pozitivni ugotovitvi izda sklep ali zapiše sodno poravnavo. Če pa tudi po predhodnem svetovanju pri CSD sporazuma ne dosežeta, ZNP-1 v 103. členu določa, da je zapisnik o opravljenem predhodnem svetovanju nujna procesno predpostavka za vložitev predloga za ureditev razmerij, o katerih nato po izvedenem dokaznem postopku odloči sodišče.

Iz izpostavljenih zakonskih določb jasno izhaja, da je formalna ureditev razmerij pred sodiščem nujna tudi za neporočene starše. Kljub temu da zakon strogega časovnega roka za sprožitev postopka ob razpadu zunajzakonske skupnosti ne predpisuje, življenje brez formalno določenega varstva in vzgoje, natančnega režima stikov in sodno določene preživnine obema staršema jemlje pravno varnost in otroka izpostavlja tveganju kasnejših samovoljnih ravnanj. Pravočasna udeležba na predhodnem svetovanju in ureditev teh vprašanj neposredno ob razhodu tako vzpostavi jasna in pravno izvršljiva pravila, s čimer se preprečijo kasnejši dolgotrajni sodni in upravni spori.


[1] Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, s spremembami in dopolnitvami).

[2] Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19).