ZAKONITOST VIDEONADZORA

Informacijski pooblaščenec v svojih smernicah poudarja, da je ključno upoštevanje načela sorazmernosti. To pomeni, da mora biti videonadzor nujen za dosego določenega namena in ne sme prekomerno posegati v zasebnost posameznikov.

Ob obstoju ustrezne pravne podlage za vzpostavitev videonadzora in upoštevanju načela sorazmernosti skozi t.i. test tehtanja nasprotujočih si interesov oziroma pravic, je potrebno za zakonito vzpostavitev biti pozoren še na nekatere druge zakonske obveznosti. Tako mora pristojna oseba odločitev o uvedbi videonadzora pisno utemeljiti z obrazložitvijo razlogov za njegovo vzpostavitev. Nadalje je potrebno na vidnem in razločnem mestu objaviti obvestilo o videonadzoru z vsemi zakonsko zahtevanimi informacijami, na način, da se bo lahko vsak posameznik odločil, ali bo vstopil v nadzorovano območje. Posebne zahteve zakon predvideva tudi v zvezi z zagotavljanjem varnosti obdelave podatkov z izvedbo tehničnih in organizacijskih ukrepov, beleženja vsake posamične obdelave podatkov v dnevniku obdelave in rokom hrambe posnetkov. V prostorih v katerih posamezniki utemeljeno pričakujejo višjo stopnjo zasebnosti (sanitarije, garderobe, dvigala ipd.) je videonadzor prepovedan.

1. Videonadzor na delovnem mestu in v poslovnih prostorih

ZVOP-2 razlikuje med videonadzorom dostopa v poslovne prostore in videonadzorom znotraj delovnih prostorov.

• Nadzor dostopa: Dovoljen je za namene varnosti ljudi ali premoženja ter nadzora vstopa in izstopa. Odločitev o uvedbi mora biti sprejeta pisno in obrazložena.

• Nadzor znotraj delovnih prostorov: Predstavlja večji poseg v zasebnost zaposlenih in je dovoljen le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi, preprečevanje kršitev ali varovanje tajnih podatkov in poslovnih skrivnosti, in teh namenov ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Delodajalec se mora o uvedbi videonadzora posvetovati z reprezentativnim sindikatom ali svetom delavcev. Snemanje delovnih mest, kjer delavec po navadi dela, načeloma ni dovoljeno.

2. Videonadzor na javnih površinah

Izvajanje videonadzora na javnih površinah je strogo omejeno. Dovoljen je le, kadar je to potrebno zaradi resne in utemeljene nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telo, zdravje, varnost premoženja ali varovanje tajnih podatkov. Videonadzor na javnih površinah lahko izvaja oseba javnega ali zasebnega prava, ki upravlja z javno površino ali na njej zakonito opravlja dejavnost. Namen videonadzora načeloma ne sme biti odkrivanje ali sankcioniranje manjših prekrškov.

3. Zasebni videonadzor

Snemanje, ki poteka izključno za osebno ali domačo dejavnost, je izvzeto iz ureditve ZVOP-2. Izjema ne velja, če se snemajo javno dostopne površine (npr. sosedovo dvorišče, ulica) ali če se posnetki javno objavijo. Kljub izvzetju ima posameznik vselej možnost pravnega varstva, če meni, da je bila kršena njegova pravica do zasebnosti.

Od tistega, ki posega v njegovo pravico do zasebnosti lahko vsakdo zahteva odškodnino, hkrati pa lahko pri državnem tožilstvu naznani kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po 138. členu Kazenskega zakonika. Zakonske znake izpostavljenega kaznivega dejanja izpolni kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani.

Videonadzor lahko predstavlja učinkovito orodje za zagotavljanje varnosti, vendar njegova uporaba nikoli ne sme biti samoumevna. Vsaka uporaba videonadzora mora imeti zakonito podlago in mora biti sorazmerna z namenom, ki ga zasleduje. Upoštevanje vseh zakonskih pogojev, transparentnost, ustrezno obveščanje posameznikov in spoštovanje njihove pravice do zasebnosti so pri vzpostavljanju videonadzora ključnega pomena. V primeru kršitev so posameznikom na voljo učinkovita pravna sredstva, vključno z odškodninskimi zahtevki in možnostjo kazenskega pregona.