ZASTARANJE ZAHTEVKOV PRI KREDITIH V ŠVICARSKIH FRANKIH

Za razumevanje vprašanja zastaranja je treba najprej ločiti med ugotovitvijo ničnosti pogodbe in zahtevkom za vračilo denarja (t. i. kondikcijskim zahtevkom). Sam zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe po zakonu ne zastara. Sodišča ničnost pogodb v švicarskih frankih praviloma ugotavljajo takrat, ko banka ob sklenitvi posla ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti.

Banka bi morala kot strokovnjak potrošniku jasno, razumljivo in konkretno predstaviti ekonomska tveganja ter vpliv morebitnega hudega padca vrednosti domače valute na višino mesečnih obrokov. Ker so banke produkt pogosto predstavljale kot varno in ugodno rešitev, celotno valutno tveganje pa preložile na potrošnika (medtem ko so sebe zavarovale s hipoteko), so ustvarile znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah. Posledica ugotovljene ničnosti je, da mora vsaka stranka vrniti tisto, kar je neupravičeno prejela – banka mora torej kreditojemalcu vrniti vse, kar je plačal nad dejansko prejeto vrednostjo kredita v evrih. Ob tem je Vrhovno sodišče RS, sledeč odločitvi Sodišča Evropske unije v zadevi C-368/25, potrdilo tudi, da banke v teh primerih niso upravičene do nadomestila za uporabo kreditnega kapitala.

Medtem ko pravica do uveljavljanja ničnosti ne zastara, pa za denarni (povrnitveni) zahtevek velja splošni petletni zastaralni rok. Dolgo je bilo sporno, kdaj ta rok sploh začne teči – ali že ob sklenitvi pogodbe, ob plačilu posameznega obroka, ob končnem poplačilu kredita ali šele kasneje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zvezi s tekom zastaralnega roka v obravnavanih primerih odločilo s pomembno odločitvijo v sodbi št. II Ips 58/2025 z dne 01.04.2026 [1].

Vrhovno sodišče RS se je oprlo na prakso Sodišča EU (zlasti na zadevo Banco Santander) in poudarilo načelo učinkovitosti varstva potrošnikov. Odločilo je, da zastaralni rok ne more začeti teči, preden ima potrošnik realno možnost, da se seznani s tem, da je bil pogodbeni pogoj nepošten, in kakšne so pravne posledice takšne nepoštenosti. Samo dejstvo, da so se obroki povišali zaradi spremembe tečaja, za začetek teka zastaranja še ne zadošča.

Po stališču Vrhovnega sodišča začne zastaralni rok za vračilo preplačil praviloma teči najpozneje takrat, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je ugotovljena ničnost kreditne pogodbe. V tistem trenutku se namreč potrošnik nedvomno in uradno seznani z nepoštenostjo pogodbenega pogoja ter obsegom svojih pravic. To stališče močno krepi položaj kreditojemalcev, tudi tistih, ki so kredit že poplačali ali pa je bila pogodba zaradi neplačevanja prekinjena že pred leti.

Kljub ugodni odločitvi Vrhovnega sodišča RS ne gre sklepati, da je vprašanje zastaranja v vseh primerih povsem nesporno ali avtomatično rešeno. Pri ocenjevanju možnosti za uspeh v pravdi je treba upoštevati predvsem dve pomembni okoliščini:

1. Možnost nasprotnega dokazovanja banke: Vrhovno sodišče ni postavilo neizpodbitne domneve. Izrecno je dopustilo izjemo: zastaralni rok lahko začne teči tudi pred pravnomočnostjo sodbe o ničnosti, če banka dokaže, da je konkretni potrošnik že prej vedel (ali bi moral vedeti) za nepoštenost pogodbenih pogojev in svoje pravice. Res pa je, da je to dokazno breme za banko zelo zahtevno. Banka se pri tem ne more uspešno sklicevati na splošne okoliščine (kot je na primer medijsko poročanje o problematiki švicarskih frankov), temveč mora takšno vednost dokazati s konkretnimi dejstvi iz razmerja med banko in posameznim kreditojemalcem.

2. Neenotnost prakse in procesna tveganja: Sodna praksa glede vseh vidikov zastaranja še ni povsem ustaljena in enotna. Banke v postopkih še vedno aktivno uveljavljajo ugovore zastaranja in iščejo pravne poti za zaščito svojih interesov, kar lahko v posameznih primerih privede do novih ustavnosodnih presoj ali postopkov pred evropskimi sodišči.

Zadnji premiki v sodni praksi nedvomno pomenijo, da imajo kreditojemalci v švicarskih frankih – vključno s tistimi, ki so kredit že odplačali – realne pravne temelje za zahtevek za vračilo preplačanih zneskov. Za tiste, ki kredit še odplačujejo in so glavnico v evrih že preplačali, sodna praksa odpira tudi možnost predloga za izdajo začasne odredbe, s katero se do konca spora zadrži odplačevanje obrokov.

Ker pa na sistemsko (zakonsko) rešitev tega vprašanja ni več mogoče računati, odlašanje z uveljavljanjem zahtevkov prinaša nepotrebna tveganja. Zaradi možnosti, da bi banka v postopku skušala dokazovati zgodnejšo seznanjenost potrošnika z njegovimi pravicami, je ključnega pomena, da vsak kreditojemalec čim prej poišče strokovno pravno pomoč, preveri specifične okoliščine svoje pogodbe ter pravočasno zavaruje svoj pravni položaj.