Upravno pravo

Upravni postopek se lahko začne na pobudo organa, ki je pristojen za odločanje v upravni zadevi (ex offo, tj. po uradni dolžnosti) ali na zahtevo stranke. Zoper odločbo s katero je bilo v upravnem postopku odločeno o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ima posameznik pravico do pritožbe, o kateri odloča organ druge stopnje, tj. višji upravni organ, kot tisti, ki je odločal v postopku na prvi stopnji (npr. o pritožbi zoper odločbo upravne enote običajno odločajo ministrstva). V kolikor upravne odločbe stranka ne more izpodbijati s pritožbo, ker je bilo dokončno odločeno o njenem zahtevku oziroma o njenem pravnem položaju v postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti, je upravna odločba dokončna. Zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj prizadetega posameznika lahko slednji izpodbija s tožbo in začetkom postopka upravnega spora pred sodiščem. Upravni postopek in upravni spor urejata Zakon o upravnem postopku in Zakon o upravnem sporu.

Upravnopravni postopki se lahko vodijo v zvezi z različnimi pravnimi interesi (npr. davčni postopki, postopki iz uveljavljanja različnih zavarovanj, gradbeni postopki, carinski postopki, inšpekcijski postopki, postopki v zvezi s centri za socialno delo, itd.), pri čemer se posamezniki običajno soočajo z izjemno asimetrijo znanja in informacij napram državnim organom in nosilcem javnih pooblastil, ki se s kompleksnimi postopki v njihovi pristojnosti, vsakodnevno ukvarjajo. Posamezniki, ki želijo svoje pravne interese napram državi uspešno in učinkovito uveljaviti, lahko za navedeno pooblastijo odvetnika, s čimer se izravnava že prej omenjena asimetrija ter vzpostavlja večja enakost moči posameznika in države v upravnih postopkih.